torek, 30. januar 2024

Alpinistične novice 30.1.2024

Tomaž Jakofčič

Kar dlake mi gredo pokonci od navdušenja nad alpinizmom, ki se dogaja v naših gorah. Razmere stoletja so vzrok za neverjetno alpinistično aktivnost v naših gorah.

Zdravo! 
Predno se podamo v naše stene se moram malo posuti s pepelom.

Kaj kmalu zatem, ko sem potrdil ponovni začetek mojega pisanja alpinističnih novic, sem se tudi počasi zavedel kaj to potegne s seboj. Na hitro se mi je zavrtel film z glavnimi zamerami, ki sem jih pridelal v »prejšnjem mandatu«. Alpinisti premoremo posebne lastnosti, nekatere so nam v prid a nekaj tudi ne. Sploh pri medčloveških odnosih. Vsi smo dovolj nečimrni in imamo svojo (v večini trdno) sliko o lastnih dejanjih. Logično! A s Pintijem, če že spiševa te tekste, morajo le ti biti nekaj več od zgolj povzemanja dogodkov, če ne nismo kaj dosti naredili. In tu se bo slejkoprej, zaradi neizbežnega vsaj malega deleža subjektivnosti, bolj ali manj zataknilo.

Po mojem prvem snopu novic sem dobil daljše a prijazno in dobronamerno pismo, ki me je opomnilo, ne o zgornjem temveč o tem, da je danes drugače, kot je bilo nekoč. Da je poleg ambicioznih alpinistov kateri so zavzeli večino vsebine, v našem prostoru tudi veliko alpinistov, ki se s tem športom ukvarjajo rekreativno oz. občasno. Predvsem zaradi vseh običajnih stvari, ki nam življenje pestrijo na drug način (mnogokrat prav in vsaj tako tako lep) kot strmine; otroci, življenski sopotniki, ki bi za vikend morda radi počeli kaj drugega kot se plazili po skalah ali ledu, naporne službe, krediti. Takšni alpinisti in plezalci se tudi sami često poimenujejo vikend alpinisti (weekend wariors pravijo popularno zunaj). To seveda ne sme zveneti arogantno ali bognedaj zaničevalno! A v vseh  športih je podobno. Eni igrajo nogomet za Real Madrid, drugi vsako sredo zvečer v telovadnici osnovne šole Franca Rozmana Staneta. Res je, družbena klima, službe, so danes bolj agresivne do svobodomiselnih alpinistov in zategadelj je vztrajanje na visokem športnem nivoju težje. Na koncu določa predanost oz preference.. Nekateri moški se strinjajo, da so previjalne mize tudi v moških WCjih, drugi ne. Vsakdo ima v svojem svetu svoja merila in meje in sam se odloča kako globoko bo šel v ta ali oni šport in koliko mu bo ta krojil ali podrejal vse ostale plati njegovega življenja. Nič ni prav in nič narobe, važno, da vsi stremimo k najvažnejši komponenti, ki jo je izpostavil pokojni Alex Lowe, ko so ga vprašali ali je on najboljši alpinist na svetu. Dejal je: »najboljši je tisti, ki se pri tem najbolj zabava«. Sam (prepričan sem tudi za Gašperja) nočem biti elitist in bom pisal o vsaki preplezani smeri o kateri bova slišala. Res pa gre trenutno za precej nenormalno situacijo, ko sta količina in kvaliteta opravljenih zimskih vzponov tako visoka, da prihaja do inflacije. Naslednjo zimo bo spet vse normalno.

Naj se probam izvleči še na temo branjevk in plezanja zlajnanih smeri, popularno imenovano ovčji sindrom. Tu prav tako nisem hotel nikogar žaliti, tudi sam imam zelo rad shojeno pot do stene in dobro beto. Na vsakemu pa je, da se odloči ali bo (po vsej verjetnosti)  plezal v počasnem vlakcu, ob dokaj zanesljivem končnem izidu ali bo šel morda tudi tisti edini dan, ki ga ima fraj, raje raziskovati v nove kraje, ob večji verjetnosti neuspeha. Sam pač ne morem iz svoje kože, gneče v smereh res ne maram in včasih to stališče prebije na plan.

Pustimo zdaj temo, kjer bi bolje razpredal naš nekdanji kolega, zdaj dr. Perko in pojdimo k odličnim vzponom v naših gorah.

Skalaški Tris

V alpinističnem medmrežju je završalo ob novici, da sta Anja Petek in Peter Borič povezala tri Skalaške smeri v treh velikih slovenskih stenah; Špiku, Škrlatici in Triglavu. Najprej v trinajstih urah severno steno Špika kjer sta sledila t.i. zimski različici Skalaške. Zaradi sitnega sestopa sta do Bivaka 1 v Veliki Dnini prišla šele ob 2.uri ponoči. Po kratkem spancu je sledila Škrlatica in ponovno dolg sestop v Vrata kjer ju je v Bivaku čakal dostavljen paket hrane in tako prvi topel obrok hrane. Zadnja, triglavska Skalaška jima je vzela 17 ur in bila zaradi novega snega tudi najzahtevnejša. Kot težave v steni se je tudi sestop stopnjeval. Močan veter in slaba vidljivost sta poskrbela, da pozornost ni smela ugasniti do zadnjega procenta baterije v telefonih. Njuno reportažo lahko preberete tukaj.

Bo kdo pripomnil, da so bile razmere odlične, da sta Škrlatico in več kot pol Triglava poznala od nedavnih lastnih vzponov, Špik je bil shojen. Nima veze, gre za odličen dosežek in prvi zimski vzpon v tej znameniti kombinaciji. Mnogo se je v preteklih letih govorilo o njej in tudi poizkušalo a Anja in Peter sta bila prva, ob pravem času, na pravem mestu, z dovoljšno mero volje in vztrajnosti! Prvi znan letni povezovalni vzpon je opravil Pavle Kozjek sam, kakih 20 let nazaj. O tem je bila posneta tudi ena od epizod simpatične gorniške oddaje Gore in ljudje, avtorice Marjete Keršič Svetel, ki jih je vredno poiskati v arhivu RTV. Anja ni dolgo počivala in pred nekaj dnevi s Patricijo Verdev preplezala še Poševno zajedo v Velikem Draškem vrhu.

Tovrstno nizanje smeri oz sten se je rodilo, kje drugje kot nad Chamonixom. Francoski alpinisti, predvsem alpinistične zvezde osemdesetih so stvari prignali zelo daleč. Od zimskih je morda kulminacija povezovalni vzpon Patricka Gabbarouja z enim od ostalih zvezdnikov (Escoffier, Berhault ali Ghersen....), ki sta povezala kar šest velikih zimskih sten; Aiguile Verte, Les Droites, Grandes Jorasses, Mt Blanc du Tacul, Gr.Pillier d Angle in Freneyske stebre. Pri nas težkih zimskih povezav ni bilo veliko. Še najbolj znana je Šraufova štiri ali pet dnevna zimska solo odisejada preko Martuljškega grebena, v sklopu priprav na južno steno Makaluja leta 1975.

Triglav in Široka peč
Kadar Gašper Pintar ne piše alpinističnih novic, v prostem času pleza težke smeri in organizira mednarodne alpinistične izmenjave. Ta čas je v Sloveniji ekipa angleškega SMAR-a pod vodstvom Toma Livingstona. Nekaj dni se je zdelo, da jim je zagodla izoterma, ki je zlezla visoko nad vrhove naših gora. Ledne razmere so se tako na hitro in drastično spremenile in ustavile plezanje težkih smeri. A čez nekaj dni se je temperatura spustila in ponovno zabetonirala smeri.

WhatsApp_Image_2024_01_24_at_14.57.43

Že takoj na začetku izmenjave sta bili opravljeni dve nadpovprečni ponovitvi sicer pozimi že preplezanih smeri. Prva je najbolj famozna zimska smer v naših gorah, Sanjski ozebnik v Triglavu. Res, prav po sredini naše največje in najmogočnejše stene se vsake toliko naredi nora smer, Sanjski ozebnik. Smer, ki buri domišljijo vsakega ambicioznega zimskega alpinista v Sloveniji. A le redki se jo zares lotijo. Morda vsakih deset let čeznjo zleze peščica. Enodnevnih vzponov je med njimi bilo zelo malo. Prva sta to storila zimzeleni Roman Benet in pokojni Luka Vuerich, leta 2000. Tokrat sta se jo lotila vodja angleške ekipe Tom Livingston in vodja srečanja Gašper Pintar. 22.1.popoldan sta šla na vstop povohat razmere, se vrnila in prespala v Vratih in naslednji dan zakopala zares. Smer sta preplezala v enem dnevu, v 12 urah in bila oba nad veličastno smerjo navdušena. Zaradi spremenljivih razmer v spodnjem delu je bilo tam plezanje mestoma delikatno (tako je govorila večina dosedanjih ponavljalcev te smeri). Zgoraj so bile razmere boljše a v nekaterih strmih delih možnosti varovanja pičle. »Klasična slovenska zimska lobotomija«, je, zdravnik po poklicu, strokovno komentiral Pinti. Nekaj dni zatem so smer preplezali še Bor Levičnik, Mikhail Fomin in Naoise Ó Muircheartaigh.

Spodnji del, do dna Črnega grebna sta prva preplezala Franček Knez in Lojze Cajzek leta 1983 a nadaljevanje opustila zaradi poslabšanja vremena. Cajzek se je na sestopu smrtno ponesrečil, ko se je izpulil sidriščni klin. Kot zanimivost in kontrast današnjemu zimskemu plezanju si lahko preberete Cajzkov članek iz starega Planinskega vestnika o zimskem vzponu v Travniku.

Celoten ozebnik je bil precej velik izziv, morda eden zadnjih, katerega glas je segel daleč preko naših meja. Slovenski alpinisti so verjetno čakali na ugodne ledne razmere, vsaj podobne kot leta 1983. A češka alpinista Bohuslav Mrozek in Ivan Ullsperger sta bila zadovoljna z manj in v začetku februarja 1985, v štirih (ali celo petih) dneh preplezala celotno smer in jo tudi poimenovala Sanjski ozebnik.

Domen Košir, Andrej Jež in Sinead Thin so vzeli Gašperjeve besede v zadnjih novicah a »pretankem štrafnu« kot pozitivno pravokacijo in v dveh dneh preplezali Centralno smer v Široki peči. Kot smo lahko prebrali v povezavi objavljeni v prejšnji AN, so Centralno smer pozimi sicer preplezali nazadnje Lori, Lindič, Blagus in Prezelj kot trening pred skorajšnjim odhodom na Makalu, leta 2011.

WhatsApp_Image_2024_01_24_at_14.58.04__1_

Mangart
Pintar in Livingston sta zastavila še enkrat, 26.in 27.1. in z opravljenim še bolj zatresla mrežo. Preplezala sta Cozzolinovo zajedo v Malem Koritniškem Mangrtu. Zelo močna naveza je v njej poizkusila pred odjugo a razmere po sneženju niso bile idealne in potreben je bil obrat. Odjuga in ponoven padec temperatur sta vse skupaj očitno popravila. Gašper pravi, da so razmere sedaj nenormalne (dobre, op.p.). Začela sta v petek dokaj pozno in bivakirala na sredini stene. Zgoraj sta plezala direktno varianto, torej vseskozi po zajedi. Poleti se večina ponavljalcev umakne tam ven iz zajede. Najmogočnejša zajeda Julijskih Alp (in širše) ima seveda pestro zgodovino. Smer , ki tudi poleti predstavlja zelo spodoben alpinistični cilj (sploh direktna varianta, VII-/VI, 800 m) in ne videva gneče, je dobila prvi zimski vzpon leta 1983. Preplezal jo je Renato Cassaroto, eden od velikanov svetovnega alpinizma. V popolnoma posneženi steni je fajtal 10 dni. Kasneje se je pozimi plezala še v kopni zimi 1989/90, potem pa kolikor vem, mir.

stena

Ob vzponih kot je zadnji, moraj(m)o tudi stari prdci, ki se nam (sploh, če smo za šankom) še vedno zdi, da se lahko kosamo z večino ta mladih, utihniti in priznati, da so šle stvari naprej. Nekateri se temu močno upirajo a rezultat je neizbežen....!

Udeleženci omenjene angleško slovenske izmenjave so plezali še Direktno v Špiku, nekaj smeri v Nad Šitom glavi, turno smučali in se predvsem zelo zabavali. Tovrstna srečanja so za alpinistični razvoj, tako osebni kot nacionalni, nadvse koristna. Tako kot je potrebno plezati v tujih gorah in se po športno primerjati z "večnimi" dosežki starih generacij najboljših alpinistov, je zelo koristno tudi izmenjava alpinističnih obzorij in filozofij. To bodo potrdili vsi, ki so bili kdaj na kakem mednarodnem alpinističnem srečanju ali izmenjavi.

cozzolino

Zadnji raztežaji Cozzolina

Iz Kamniško Savinjskih Alp ni prišlo veliko tokrat.  Smo dobili edino novico o vzponu v Direktni smeri v Štajerski Rinki. Matej Balažic (AO TAM) in Tilen Cmok (PK Rifnik) sta jo preplezala v soboto 27.1. v 9 urah. Izstopila sta po gredini. Težave sta ocenila do M6+, Al 5.

In ostali?
Sedaj pridemo do tja kjer sem si pustil prostor za praktično nadaljevanja prvega odstavka oziroma dobronamerne kritike, ki sem jo prejel. Torej prostor za vzpone, ki ne štrlijo ven iz povprečja a imajo prav tako lahko dobre zgodbe, za pisanje o vzponih in razmerah v smereh, ki privabijo manj ambicioznejše, uživače. A v naš nabiralnik žal ni prišlo nič iz te sfere, škoda! Oni dan sem v avstrijskih slapovih srečal alpinista iz Celovca, ki je povedal, da severne stene Karavank niso bile deležne božje roke toliko kot Julijci. Prav tako je bilo v zgodnjih nadstropjih nad Jezerskim očitno premrzlo in je bil sneg bolj suh.

Slapovi so slabi, to vem. A sem zasledil, da je Roman Benet z nekom, po več kot dvajsetih letih od njegovega prvenstvenega vzpona, spet plezal Baubau (V, 6, 550 m) v Travniku nad Belopeškimi jezeri, enega najimenitnejših slapov v Evropi. Spodaj je naredil obvoz po skali.

Nekaj dni je bilo pretoplo za varno plezanje a s padcem temperatur se znajo razmere tudi v slapovih popraviti. Če se niso strmine podrle, bo spet dobro pod Prisojnikom, morda na Jezerskem. Vem, da so tam plezali Sinji slap in Teranovo. Logarska dolina s svojo nizko lego verjetno ni obdržala ledu, razen višje ležečih (Slap na Klemenči jami). Potem pa spet grozi kratkotrajni dvig izoterme. Zato le izkoristite še teh nekaj dni mraza.

Srečno!
Tomaž Jakofčič